Daje me neopisljiva nervoza
sanje z istim sporočilom so vse bolj pogoste
poskušam ignorirati nesmisel ki mi ga sporoča um
brat in sestra se pogovarjata o svojih starših
lahki tresljaji možganskih celic
blokada
za prsih blazina nemira

iz škatle mečem nepomembne papirje
izbrskam pismo s slikami iz otroštva
majhni tresljaji možganskih celic
nelagodje ob ogledovanju me zmede
lačna sem a nimam apetita
prime me da obrišem vsak del stanovanja
da sperem vsak košček svojega telesa

strgane hlače v ogledalu me zmotijo
moja koža postaja odeja nemira
grobi tresljaji možganskih celic
mučim se ko poskušam ujeti smisel
slike urtipajo kot pokvarjen semafor
paralizirajo me
v ušesih mi zvonijo alarmi
neurje v srcu povzroča dihanje ki me reže
lomi hrbtenico
hladna se znojim
iz las mi uhaja vsa življenjska moč

odpiram se

padam

vase

s stropa opazujem luč ki nikoli ne ugasne

zvij se iz krča telo
da se duh naseli spet vate!

pridi ven
ti

tokrat ne vstanem dokler ne zvem
kaj se skriva med tresljaji

tisto nekaj kar para pljuča
žge grlo žge jezik žge besede
ki hoče iz želodca bruhati

snov iz spominov podzemlja

pridi ven
ti

zmehčam pesti
prekrijem si oči
ustnice so suhe

tresljaji postanejo valovanja

kaplja čez rob

film se odvija

v solzah
ki utapljajo prostor

tok me meče ob stene
dokler ne ujamem val

kjer v bolečinah deskam po najtemnejših rekah eksistence
in ko mislim da bolečina ne more biti več hujša

se spomnim nate
na tvoj pogled

ko si me držal za nogo
in prosil da ostanem

na glavo skrito pod blazino
na vedno bolj pogoste izbruhe

na dnevni SOS
ki ga nisem dojela

ker sem bila preplašena
preobremenjena

ker me je resnica ubijala
ker nas je resnica ubijala

ker ga je resnica že zdavnaj ubila

mene pa je danes osvobodila

ne vi

ti

koliko pošasti si nam
podtaknil v posteljo

predator

moje psihoze so bile
tvoje bolane skrivnosti

ti

manipulativen
boječ
izmeček od

predatorja

tvoja dela so zlobna
tvoje roke so umazane

iz mojega doma si za vedno pregnan

abukala