STARA LUNA
Ves dan je frfotala v pričakovanju.
Obleka ni mogla prikriti žara njene kože.
Koncert.
V njej boleča, bobneča tišina.
Ostala je sama,
razpeta med molčečimi hišami,
izza katerih so se lovile in skrivale
zlovešče sence, ki so jo rezale.
Poletje je minilo.
Med prsti je počasi drobila nedoživeto.
Žalost ji je redčila kri.
Bila je vedno bolj tanka in bleda.
Nežna pesem o luni, ki niha skupaj s človekom -- ali pa on niha skupaj z njo, po njenim silnicah ... Čestitke,
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 09. 08. 2019 ob 12:26
- Prebrano 439 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 158
- Število ocen: 7