Dušni vrt
Negujem svoj dušni vrt,
na meji srca in sanj,
zavarovan z obzidjem iz ogledal.
Vstopiti dovolim le vrtnarju,
nepovabljene odženem z mečem
skovanim iz solz in isker.
Z intuicijo posadim in izberem,
nato pa zaupam v pesem vetra,
in se boleče zavedam vsega,
česar ne bom nikoli požel.
Oziram se za vrtnico s trni,
ki negibna na nebu za zarjo,
ne išče ne znanja ne sence,
le biserni potoček, ki žubori skozi najina vrtova.
* zadnja kitica se me dotakne,
čestitke.*
Nekdo mi je kot odgovor na pesem napisal:
"Kaj misliš, kdo je ta izurjeni vrtnar, katerega bi pustil v svoj srčni dvor? Morda je že tam in ker zaraščamo svoj vrt s plevelom in trnjem, je utrujen in obnemogel. Okopavati svoj vrt, to je naše delo. Potem bo vrtnica razvila svoj cvet, vse solze se bodo osušile, bolečina pa se preobrazi v izpopolnjenost dajanja. Tedaj pustiš vstopati slehernemu in se krepčati ob bisernemu potoku, ki zdaj teče za vse."
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Denis Kotnik
- 07. 08. 2019 ob 22:53
- Prebrano 503 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 81.9
- Število ocen: 5