Anica sta Šmajdovo prvorojenko v Predosljah mama in ata poimenovala,

Novi dom v Mošnjah postal je mlin, ko sta ga za belo moko prigarala.

In prišla je vojna vihra, pregnala je na tuje Šmajdovo družino,

Cesta in železnica peljala je transporte izgnancev, nazaj v domovino.

In prišel je novi čas učenja in deklištva, šla je v zdravstveno šolo in v Ankaran na delo v medicino.

Pot iz rojstnega Blaca v Šumadiji vodila je Petra v Slovenijo, 800 kilometrov oddaljeno,

Enkrat kot hrabrega vojaka na Jezerskem, kjer varoval je mejo nevarno.

Toda drugič s kovčkom, brez povratne karte, vrnil se je v deželo vzljubljeno,

Rad v Železnikih delal je in bil aktiven pri mladini, izgledal je šarmantno in očarljivo,

Učil za poklic kovinostrugarja v Škofji Loki, se je marljivo.

A skupna pot Anice in Petra začela se je v mladinski organizaciji in v delovni brigadi,

Gospodarja lastne hiše želela sta postati, a ne podnajemnika stanovanja na promenadi.

Akcija gradnje potekala je v Nedeljski vasi, kamor hitela sta s kolesom, vozičkom in hčerko Sonjo na parcelo.

Težave bile so z mojstri, s pomanjkanjem materiala, prevozi in papirji za gradbeno dovoljenje,

Otožnost in neutaložljiva žalost bila je, ko kruta cesta vzela je Petrino življenje.

Nadurno delo, menjava izmen v Ikosu in varčevanje, da za avto škoda, hrošč in golf bila je gotovina,

Osrečil z rojstvom ju je sin Aleš, hčerka Sonja se poročila je v Senično, ostala ožja je družina.

Vesel Aleš odšel je v medicinsko stroko, v Ljubljani našel si je službo, ženo, hišo in družino.

In vsa leta vrt sta zgledno obdelovala, pridelane poljščine bile so jima v ponos in veselje,

Če dobro obrodijo, simbol narave so za blagostanje, zdravo in zadovoljno življenje.

Sopotnik