RAZPOZNAVANKA

Ko dvatisočenajstič, in to zapovrstjo,

doseči skušam spanec, da zleze mi v telo

vsaj za tretjino časa, ki pravimo mu dan,

čeprav je le izmišljen, prosojen paravan,

ko skušam priklicáti si morje in pomol,

medtem ko mi sinapse napaja kortizol,

ko mislim gorske reke in njih šumečo slast,

medtem ko se želodec gre z mano zemljo krast,

ko rinem v fantazije meglic v zeveh neba,

medtem ko v prsih jež se kotalka sem ter tja,

ko barvam medlo fresko ljubezenskih podob,

medtem ko nohti v rjuho rezljajo strgan rob –

 

me vendarle obide preblisk obetajoč:

odpotovati moram brez kompasa v to noč,

se nehati slepiti, da domišljije ključ

lahko zaklene kopja, ki jih prinaša luč,

razkrinkati zablode, da kdaj drugače bo,

sprejeti, da razpadla sem kakor piškav zob,

da moje iluzije so reciklirane,

da ne nastrgam skupaj jih še za dremež ne,

da v meni je le kepa orjaške žalosti

in da jo moram vreči v krop, da se razpusti.

 

Potem bo v tisti vodi kak cinek in kak las,

ne bo pa več ničesar, kar bi si reklo Jaz.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
07. 08. 2019 ob 16:20

Odlična metrično , rimarsko in polna ritma, kar se pa vsebine tiče - odkrita, neprizanesljiva in nepopustljiva v svojem uvidu.

 Lp, lidija

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
09. 08. 2019 ob 01:33

Hvala, Lidija!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 04. 08. 2019 ob 21:43
  • Prebrano 224 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica