Ko dvatisočenajstič, in to zapovrstjo,

doseči skušam spanec, da zleze mi v telo

vsaj za tretjino časa, ki pravimo mu dan,

čeprav je le izmišljen, prosojen paravan,

ko skušam priklicáti si morje in pomol,

medtem ko mi sinapse napaja kortizol,

ko mislim gorske reke in njih šumečo slast,

medtem ko se želodec gre z mano zemljo krast,

ko rinem v fantazije meglic v zeveh neba,

medtem ko v prsih jež se kotalka sem ter tja,

ko barvam medlo fresko ljubezenskih podob,

medtem ko nohti v rjuho rezljajo strgan rob –

me vendarle obide preblisk obetajoč:

odpotovati moram brez kompasa v to noč,

se nehati slepiti, da domišljije ključ

lahko zaklene kopja, ki jih prinaša luč,

razkrinkati zablode, da kdaj drugače bo,

sprejeti, da razpadla sem kakor piškav zob,

da moje iluzije so reciklirane,

da ne nastrgam skupaj jih še za dremež ne,

da v meni je le kepa orjaške žalosti

in da jo moram vreči v krop, da se razpusti.

Potem bo v tisti vodi kak cinek in kak las,

ne bo pa več ničesar, kar bi si reklo Jaz.

Aleksandra Kocmut - Kerstin