Tvoj vzor, tvoj izbor,
your choice, your
decision, tvoje ime.

Ravno to me najbolj žre.
Da te ne morem več imeti.
Da te ne morem več hoteti,
kot hočem hoteti svojo smrt
na tvojem darujočem ležišču.

Že davno si me pribila na križ
lastnega vstajenja, pa vendar
ti tega že dolgo ne očitam več,
kajti brez tebe bi bil drugačen,
in dolgo šele s tabo sem bil to,
kar sem, zdaj pa grem naprej.

Tvoje oči bodo še vedno merile
položaj vseh mojih zvezd na nebu,
tudi ko te ne bodo več sijale zate,
moja Boginja, moja smrt je v tebi
dozorela za dokončno slovo.

Ljubiti je morebiti iti stran od tebe.
Pogrešati tvojo prisotnost na konici
jezika, mehko blazino tvojega telesa.

Ljubiti je morebiti priti nazaj k sebi,
v svoje izvorno domovanje v školjki
čistega Niča, ki pomirja z odsotnostjo
Biti, ki je ni, ko se ji hočemo predati.

Na točki, ki najbolj boli,
običajno molčimo,
Jaz govorim, ker bi molk
v tem primeru pomenil
priznanje norosti.

Jaz pa priznam samo, da sem.
Vse ostalo je norost sama po sebi,

Norost po imenu

– življenje.