Ni bolečine

morala bi se umakniti

ker si močan

v svojih mislih

preganjanja

in čakanja še in še

nekaj novega

za kar misliš

da ti je usojeno

kot popotnik

ki je vedno spredaj

še preden se odprejo vrata

v čas ki kljub vsemu

ni brez pekla

in odkar bi se rad navadil

drugega sveta

te boli še bolj

in morda zato ker veš

da čudežev nikjer ni

ali pa bi morda rad bil

v knjigi samo še en

junak več in na polju

koder ni druge spremembe

kot samo potovati

in spreminjati kraje

a nič se ti ne zgodi

stene trmasto molčijo

in so preveč trde

da bi sredi njih

vsakič znova sestavljal

novo hišico

iz lego kock

jo podiral

in znova zidal

s prsti ki se oprijemljejo

gumbov in koder je svetloba

ni nujno da je tudi

Picassova slika

morda je samo abstraktna

z ničemer določena

ne z očmi ne z besedami

a nič ne verjameš več

kot v izgubljanje

ki si ga obljubil sebi

in skrivno sliko

pred katero v galeriji

nemirno stojiš

in še vedno čakaš

da ti razložijo

kaj gledaš

sicer pa samo da je nova

in malo drugačna

potem bo ravno prav

to je to

zagotovo

IŽ-lev