Ni bolečine
morala bi se umakniti
ker si močan
v svojih mislih
preganjanja
in čakanja še in še
nekaj novega
za kar misliš
da ti je usojeno
kot popotnik
ki je vedno spredaj
še preden se odprejo vrata
v čas ki kljub vsemu
ni brez pekla
in odkar bi se rad navadil
drugega sveta
te boli še bolj
in morda zato ker veš
da čudežev nikjer ni
ali pa bi morda rad bil
v knjigi samo še en
junak več in na polju
koder ni druge spremembe
kot samo potovati
in spreminjati kraje
a nič se ti ne zgodi
stene trmasto molčijo
in so preveč trde
da bi sredi njih
vsakič znova sestavljal
novo hišico
iz lego kock
jo podiral
in znova zidal
s prsti ki se oprijemljejo
gumbov in koder je svetloba
ni nujno da je tudi
Picassova slika
morda je samo abstraktna
z ničemer določena
ne z očmi ne z besedami
a nič ne verjameš več
kot v izgubljanje
ki si ga obljubil sebi
in skrivno sliko
pred katero v galeriji
nemirno stojiš
in še vedno čakaš
da ti razložijo
kaj gledaš
sicer pa samo da je nova
in malo drugačna
potem bo ravno prav
to je to
zagotovo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!