Hvala!

Nekje, nekod, nekdaj sem se izgubila.
Pot nazaj sem prehodila, da sem ugotovila.

Vsako listje, padlo z drevesa, ni več del lesnega telesa.
Sedaj njegov namen se izkaže za dobrobit narave.
Vzklilo bo novo cvetje, z razgrajeno listno anatomijo.
Pa čeprav mnogi prej listja niso občudovali, tudi na tleh mu niso kaj veliko čutnosti dajali.
Skozi leta mnogih izkušenj in spoznanj, izvedeli so, da listje ni zaman. Drevo je z njim okrašeno, tla pa z njegovimi atomi nasajeno.
In tlem je mar, tla vedo. Bogato z organizmi, optimisti, nesebičnimi bitji.
Umetniki, ki ustvarjajo, delijo in se nikdar ne odtujijo. Vedo, da samo skupaj eno so lahko, proces, sistem pa je tisti, ki drži jih trdno.
Zaupajo vase, zaupajo med sabo in ta iskrenost jih drži nad vse vrednote naše.
Nekateri so poskušali, preizkušali sistem njih. Ga podajali naprej, nesebično, za dobrobit enoslično. Nekateri so težko čakali na ta dan, ko podan jim bo plan, za življenje, ki je vsem mar. Nekateri so postali še globlji egoisti in živeli kot, da cel svet je le njim dan.

In tukaj smo, bijemo, klijemo in cvetimo. Iz dneva v dan, ker tak je plan.

 

Tadjea

Komentiranje je zaprto!

Tadjea
Napisal/a: Tadjea

Pesmi

  • 27. 07. 2019 ob 08:16
  • Prebrano 109 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 71
  • Število ocen: 3

Zastavica