UPOR RADOSTI
Ne bo več dekla,
v ponošeni, strgani obleki,
senca tujih korakov.
Če že dvigne glavo,
takoj zakrakajo one,
v bleščečih, temnih opravah
in zakrijejo sonce.
V poletnem dežju počijo strune.
Krik olajšanja potuje z mavrico.
Zavoha medico, moč življenja,
ki počasi napaja sredico in boke.
Dobi mehka, rožnata lica,
na katerih se množijo sončni žarki.
Bledijo črne vešče.
Izgubljajo moč spomina.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 24. 07. 2019 ob 09:31
- Prebrano 389 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 116.7
- Število ocen: 4
