še se spomnim
slabo osvetljenega
besednjaka
tvojega stokanja:

v drobnem tisku
sem bil tvoj,
dovolj širok,
da bi razprodal
teater

(vmes pa
sestradane oči,
ki plešejo srne
na odru)

in pogled
da predlog,
da besedo,
da zahtevek

po še,

dokler
ostaja tekočina
za surov swing,

vse do tedaj,

ko molk obvisi
v stenah

in pajki opazujejo
mlahav bankrot,
sesutje dveh teles –

kot džungla glagola,
ki počne,
kakor pijavka
izsesa;

povsem noro,
ta endorfin,

serotonin,
umolaž,

ki tke vez
v sladkorno
odvisnost

in izhlapi,
brezzračno,
hkrati z obljubo

o repeteju
zjutraj.

naprimerjanez