Nisem pozabil te,angel,

sem dolgo zaté krvavel;

solz sem pretočil obilo,

obilo noči prebedel.

Poletje rane odpira,

spomin na preteklost živi.

Slike mi žive naslika,

otožnost po mislih podi.

Čas nam nenehno mineva

odmerja življenje dolgò,

nekdaj prav jasni spomini

zavili se bódo v meglò.

Čas nas nenehno spreminja

nas gnete in kuje, hladi

a bistvo ostalo bo isto

   kot čas, ki morda ga sploh ni.

Kdaj te bom nehal ljubiti?

Je to mar sploh še pomembno?

Bistvo ostalo bo isto.

Za tebe postal sem le prah.

orfej