Ko sem bil mulo,
so konji še vlekli vozove po mestu,
pokali smo od smeha
ko so kljuseta med hojo srala in prdela.
Ručigaj je na gumiradlu tovoril sodavico,
ki je pozvanjala v steklenkah,
na sedežu vedno zravnan in dostojanstven..
O tistem kako me je mama
gnala s smetišnico in z metlo
pobirat fige za njen vrt na cesto,
pa raje ne bi.
na njen vrt za cesto, kjer je rasla smokva polna mamljivih sadažev...pa raje ne bi :)
Lp, Svit
...pa raje ne bi:
pozdravljena Irena, hvala.*
Prva in druga kitica sta prisrčni, zabavni, tretja pa se nekoliko razvodeni. Potrebuješ namreč kotrast, ki zdaj ni najbolj posrečeno izražen. Poudariti moraš predvsem, kaj je ostalo od smeha, in to na čimbolj humoren način - če je bil on "vzravnan in dostojanstven", si ti bil ...?. Bolje bi bilo npr. "Sam pa sem z metlo in smetišnico na dvorišču kazal konjske fige" ali nekaj pdb. Skratka: edino, kar ti od te (plemenite) živali ostane, so fige. Razumeš, kam taco molim? Ali mi boš pokazal (konjske) fige? Sara
Poslano:
23. 07. 2019 ob 16:51
Spremenjeno:
23. 07. 2019 ob 17:11
* hm, zanimiva refleksija, Sara,
sicer nisem nameraval poudariti smešne note, toda Ručigajeva drža mi je ostala kot paradoksalen kontrapunkt prevoznika,ki je slutil konec svoje dejavnosti, težko bi sledil tvoji ideji.
ne bom ti pokazal konjskih fig, moja dobra mama me je, adolescenta, nehote ponižala, že itak sem bil bosanc...
hvala za ustvarjalen postanek.* *
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Svit
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!