JORIKOVA TOŽBA PRED VEČNIMI VRATI POSTAVE

Kako držim naj dušo, da se ne
dotakne tvoje, je vprašanje, ki
me zaposluje v tej temni uri, ko
celo škržati izklopijo motorje, da
bi se predali breznu svojega Niča,
ko me božaš s tipalkami pregrešnega
sna, da ponorim od želje po dotiku
tvoje prve jutranje misli, porojene iz
toplega vonja po jutranji kavi, pred
mano je tapiserija najinih skupnih
smrti na obali ovdovelih zarodkov,
pred nama je drnec najinih konjev
usode, brez sedla, da bi zdrsnilo
čez, na ono stran najinih dotikov,
ki jih porojeva večnost, blazen sem
od vsake pore tvoje kože, obnorjen
od tvoje svetle bolečine, ki mi jo
podarjaš z doslednostjo vzhodnjaških
rabljev, ko režeš kose mesa z mojega
rešnjega telesa, ne da bi zmogel za
trenutek zgubiti zavest o tem, da me
ljubiš, kot ljubi bogomoljka sad
spodletelega odnosa, ki ga zaužije
na vrhuncu slasti, za en sam ugriz
v mojo vabo bi daroval vso svojo
nestanovitno poezijo, tako pa se
slačim pred tvojim nepopustljivim
razumevanjem kot vešča pred
predsmrtnim krikom obcestne luči.

 

Že dolgo je tega, kar sem zadavil
tvojo nerealno predstavo o meni,
že davno pred tvojim rojstvom sem
ubil živopisno rožo vseh tvojih
možnih svetov, ki si jih dala utopiti
na oltarju najine nemogoče zveze,
pa vendar sem ti hvaležen za vse
tvoje padce, vsa tvoja spodletela
darovanja mojim zloveščim bogovom,
ki trosijo okoli sebe razdejanje po
koncu zablodelih vzdihov z one
strani tvojih srčnih čaker, ki še vedno,
čeprav ne vem, kako je to mogoče,
utripajo za mojo odrešitev iz teme in
zmede v najin skupni svet, poln
mačeh na gredicah izginulih vrtov,
ki sva jih pozabila zaliti z žegnano
vodo iz zasilnih žlebov prezgodaj
postarane slasti, da ne bi izgubila
upanja na meteorne vode, ki še
prihajajo z visokih, nedosegljivih
gora zavesti o sebi, ki ji skušava
priti za hrbet po severni steni brez
plezalnih pripomočkov, z zavestjo,
da je vsak napačen prijem lahko
usoden, zdaj, ko nama že dolgo
ni več pomoči, prav zdaj, ko riševa
na predzgodovinske stene freske
vzajemnih strahov, niti ne zato, da
bi jih pregnala, prej z željo po tem,
da bi se ulovila tam, kjer naju ni.

 

Še vedno sem žejen neusahljive
bližine tvojih padcev, ki padajo kot
drevesa z jabolka spoznanja, ki
rastejo kot najini otroci iz krošnje
nebesnih korenin, ki poganjajo iz
prsti pradavne odločitve za padec
iz brezna izginulih sonc, ki še vedno
svetijo v skupno temo vsega, kar
se je rodilo nama in za naju, ne da
bi hotela, s popkovino, ki je ne more
pretrgati niti ugriz izkušene volkulje,
ko te jemljem od zadaj, z one strani
snega, ki pada kot rane na svet, še
preden bi ga utegnila pravočasno
zapustiti, tako pa zdaj zahajava za
igro najinih otrok, za brezskrbno igro
neobstoječih otroštev, že od nekdaj
nesrečnih, predvsem takrat, ko nočejo
stopiti v odraslost, ker odraslost je
travma, kot je travma materinsko
naročje, ko se je treba odtrgati od
njega, da bi stopil v svet z neodvisnim
korakom, neizogibnim kot let metulja,
ko se naposled izvije iz pradavne
ličinke, starejše od Konfucijevih sanj.

 

Na vrtu pred hišo se najini otroci
igrajo z mojo lobanjo in jo brcajo
v gole prezgodaj dozorelih bogov,
kot mali joriki rišejo memento
mori na moje izginule obrazne
poteze, znova začrtane v njihovem
nedolžnem smehu, ko izhlapevam
v njihova jutra, kot da me nikoli
ni bilo, kot sem bil nekoč v tebi,
da sem lahko prvič v življenju
zares pozabil nase, pol Boga pol
Človeka, kot kentaver nikoli od
tega sveta, ki ga jahajo zarodki
vseh tvojih zloženih kril na police
nedokončanih knjig, pišejo jih
za naju še nerojeni pevci na robu
nečesa, kar večno prihaja, kar
prihaja v večnost tega, kar morda
nikoli ne pride, tako kot mi prihaja
v tebi, kot spomin na pradavno
zlorabo, s katere se slačiš, ko
prihajaš predme, rešena upanja
na nič od tega, kar ti je znano in
ljubo, o draga, o sladka, o moja
smrt v tebi, razpeta na godalo sva
oba, kateri daljni godec nanj igra
s strunami iz peska let, o sladki spev,
ko enkrat prideš do izraza, bo konec
vseh pravljic o srečnem koncu na
zvezdni poti, stkani iz ničnosti besed.

vidzigon

Komentiranje je zaprto!

vidzigon
Napisal/a: vidzigon

Pesmi

  • 21. 07. 2019 ob 05:05
  • Prebrano 165 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 59.9
  • Število ocen: 4

Zastavica