Usoda dlani

Vsak dan isti spomini
Kjerkoli, povsod.
Ko se že dan začne v bolečini
Moje misli zbežijo od tod.

Bežijo po nebu, bežijo na stran
Tja proti morju, kjer konča se moj dan.
Srce pa ostane, utripa za té
Del tebe je v meni, s seboj nosim te.

A del mene pa vzemi, pripadal ti bo,
Obkrožajo me spomini, ki jih pogrešam zelo.

Te slišim, te srečam, zamrznem, zadrhtim
Te skrijem v naročje, s pogledom umirim.
S teboj se zbudim, nate spet mislim preden zaspim.

Me vidiš, pogledaš, globoko do dna
Srce ti poskoči, a priznati ne zna.
Dotakneš, poljubiš, objameš skrbno
Pobožaš po licu, zadrhti ti telo.

Ta stvar je močnejša od naju obeh
Je usoda hotela pustit pečat na dlaneh.
So niti usodne ki razlahljale so se
Raztrgala ni niti ena se še.
Kot ribič potegne mrežo iz dna
Močnejša kot kdajkoli ljubezen je bila!

Zdaj poslušaj samo še srce
Priznaj si, da ve, kam hoče da gre
Pusti razum, ker izdalo te bo
S časom boš videl, pokopal si le njo.

sandra9

Komentiranje je zaprto!

sandra9
Napisal/a: sandra9

Pesmi

  • 20. 07. 2019 ob 22:17
  • Prebrano 173 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 27.5
  • Število ocen: 2

Zastavica