Danes ne bo šel

v spomin

brez gostobesednosti

bom poskušala

predreti ta nasičeni zrak

za katerega se oblečem

da stopim mimo senc

dreves in hitečih ljudi

ki so kakor vedno

vsak na svojem mestu

s svojimi navadami

in tistimi vzgibi

zaradi katerih jih ljubim

in tudi sovražim

nogi mi počasi pleteta korake

in stopam počasi

kot da se nočem odtrgati

od sanjave noči

ko me za nekaj hipov

ni več bilo tukaj

in sem z upanjem sanjala

in potem naprej brez glasu

vstopam in prestopam

kakor da vsakih pet minut

grem na drugi vlak

v neko drugo smer

da se ne navadim iste

in da je vsebina

tako različna

kakor je različen tek

od šprinta

pa do maratona

z vsemi ovirami

ki jih utrujeno preskakujem

vse le zato da pridem mimo

naprej v tisto točko

kjer za moment najdem

tišino

verjemi mi

dnevi so kljub dežju

dolgi

in čas je tisti

ki nama jemlje

opravičila

in zato bo po nama

ostalo samo še

prazno nebo

brez belega oblaka

in brez solzavih kapelj

IŽ-lev