Kar se zgodi,
se ne more
zgoditi še enkrat,
ker je breprizivno
in določujoče.
Vedno živim
na robu nečesa,
kar mi je podobno,
pa še je del v meni,
ki je povsem drugačen
od mene in me dela
takšnega, kot sem.
Ničesar nimam
v svoj zagovor.
Samemu sebi
sem edini odgovor.
Šele tako lahko
se ples začne. Pa ne
s hudičevim repom,
ampak z otroško bitjo
v sebi. V tem je
skoraj vsa modrost.
Zaključek je čudovit, obožujem ta roman. <3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: vidzigon
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!