ODA KONCU

Za nama brezno skupnih let,
pred nama ničesar, kar bilo
nama je drago in ljubo.

 

Zdaj, ko te ni več zame,
šele vem, kdo si.

 

V moje življenje si prišla
kot torpedo in vanj
naredila veliko luknjo.

 

Skoznjo kot iz rane mezi
hudournik spominov,
ki se gnoji na robovih.

 

Zaman jo krpam
z nerodnimi opravičili,
kesanjem in obžalovanjem.

 

Zaman jo šivam
s cvirnom odpuščanja.

 

In zoglenelim upanjem
na nemogoče odrešenje.

 

Ko odteče ves gnoj
iz rane najinega odnosa,
bo nastala praznina.

 

Ki presega željo po telesu.
Metafizična praznina.

 

Ki je ne more zapolniti
niti smrt, kaj šele
življenje.

 

Ki si mi ga podarila
in ga tudi vzela,
kakor Bog vzame
to, kar podeli.

 

Na njej bova
postavila oder
za igro najinih
otrok, ki jočejo
v nemogoče krike
prevaranega srca,
ki je upalo, kjer
se upati ne da.

 

In zašlo, kot zaide
sonce za lastno
prevaro enkrat
za vselej.

 

In v temi, ki bo
nastala, ti bom,
o Smrt, izpovedal

 

– brezpogojno ljubezen.

 

vidzigon

naprimerjanez

Poslano:
17. 07. 2019 ob 23:50

Vsak dan jo caka in hladim sampanjec za njo, ampak cipa zamuja :(.

Zastavica

Luka Benedičič - Mladi Pesnik

urednik

Poslano:
21. 07. 2019 ob 23:59


Oda, posvečena smrti, a izhajajoč iz  igre-misterija o Drugem, o Bližnjem, ki pa ga ne more pojasniti niti smrt, "kaj šele življenje".


Čestitke, 

Luka

  

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

vidzigon
Napisal/a: vidzigon

Pesmi

  • 17. 07. 2019 ob 20:44
  • Prebrano 233 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 171.3
  • Število ocen: 9

Zastavica