Burja
žvižgi vetra trgajo glasove
udarjajo v nemo usidranost kamna
hladni prameni vrtinčijo besede
krušijo jih kot zrna koruze s storža
obešajo na moje veje
še gibke
še prožne
polne kristalov se sprenevedajo
da je božični čas
s polomljenimi darili
ki jih krpam
in rešujem skozi razpoko izrečenega
stari mornar z usnjatim obrazom prikimava v burjo
ki ne more preko debele kože
a jaz sem le tujerodna cipresa
še gibka
še prožna
da se ovijem okrog premraženega dneva
in ga ogrejem
da se nagnem nadte
kakor ognjišče
in te spomnim na dom
''žvižgi vetra trgajo glasove
udarjajo v nemo usidranost kamna
hladni prameni vrtinčijo besede…..''
Bura prekrasnih stihova, Irena.
Lp!
Katica
Hvala, Katica, za branje in lep komentar
objem zate <3
naprimerj....
oh :)
Besede iz tvojega gaja
nadkraljujejo pošastne moči
one so zlato te zemlje
rja jih ne dohiti....Tomi
Cipresa = principesa :) Pesma se kao čempres tako nežno ovije oko nas, da nas zaštiti od nemilosrdnih udaraca bure (života) i vrati u toplinu i sigurnost doma.
Sviđa mi se ovaj tvoj ciklus pesama putopisnih zapisa sa Mediterana sa vetrovima koji unose svežinu u tvoju čudesnu poeziju.
Čestitam,
lp
Jagoda
Pozdrav,
Katica
Hvala, draga Jagoda, za tako lepe besede in naj te poboža dober veter, ki riše nasmehe.
Hvala spet, draga Katica in lp iz soparne Ljubljane :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 17. 07. 2019 ob 14:55
- Prebrano 660 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 152.9
- Število ocen: 15