Ploha je udrihala po krsti.
Ne vem zakaj, toda pravkar sem pomislila
na porcelanske figurice deklet

z dežniki, na tiste, ki si mi jih prinesel

s še enega pohoda na sovražnikove igrače.

Obrazi, ki me obkrožajo,
so dobili barvo ilovice iz jame,
v kateri bo tvoje telo postalo hrana travi,
ki je z vojaškim škornjem nisi uspel poteptati.
Zvoki naricalke se stapljajo z zarjavelo trobento.
Od nekdaj mi je bilo smešno
jokati po naročilu,

poskušam zadržati hahljanje. 

Vse je umazano, zemlja zaudarja po razkopanem mraku,
v ozadju se otroci smejijo brezzobemu starcu,
ki komajda nosi odlikovanja
na vojaškem plašču iz (pred)pretekle vojne,
sama pa ne neham razmišljati o tem,
da mi bo dež uničil črne čevlje -

še eno tvoje darilo.

Ploha je udrihala po krsti,
pri poročilih pa so rekli, da bo
sončen dan.

Marko Skok - Mezopotamsky