Iščem mir,
nežen počitek
in rahel vetrič v laseh,
a naletim na gluha ušesa,
slepa očesa.

V tej dolini,
ki tiho diha za vsak dan,
mene ovija prazna žalost,
ker sprašujem se »Kam?«

Pogledam na to dolino,
tja gor daleč visoko
in v srcu začutim toplino,
bližino teh ljudi, ki
jih cela Notranjska ne rodi.

V tej dolini sem odrastel,
v tej dolini prvo ljubezen spoznal,
a žal danes si v srcu žalostnem priznam,
da premalo, premalo sem ji dal.

Dragan Ignjić