Si predana?

Ali si od nekje drugje?

Včasih tudi sam potujem preko meja,

nikjer nobene meje,

nikjer omejitev,

nikjer rešitev,

ne miru in ne tebe,

ki me obsojaš,

kritiziraš,

po krivem nagrajuješ,

pravično kaznuješ,

kje so moje prošnje,

napisane v srcu,

kje je moja jeza,

moj bes in moja sreča,

na robu neznanega spomenika pod nadzorom,

kje je moja zgodba,

na nevidni tehtnici, kamor sem postavil zapuščene zvoke,

paralelne odgovore,

neme filme,

udarce priložnosti,

dve neaktivni gesli,

nekaj paketov cenene sence in tebe v darežljivi izbiri.

Bom lahko zaužil košček kaloričnega kruha zate?

Bom lahko združil svojo srečo s samoto ali sramoto?

Ne vem.

Nisem namreč angel,

da bi mi uspelo,

Nisem namreč cenilec svojega telesa,

saj je nevredno,

a moja ustvarjalnost, moje komponente in moja poglavja,

te so izrezane v eni fazi,

v drugi pa ostanejo le številke,

vsaka številka,

vsaka šola in vsaka cena,

brez številk,

brez besed,

brez pravil,

brez lekcij,

nič posebnega.

Spoštuj me!

Spoštuj moje zahteve, mojo nenasitno naravo in mene,

ki odkrivam,

ki razgaljam,

ki prodiram,

ki zabijam žeblje v les,

ki nemočno in obupano klečim,

gledam hitre motocikle,

gledam nazaj in naprej,

veselo pričakujem akcijo nasprotnikov,

čudež,

da bi ga udaril jaz,

poraženi,

trohneči,

obsojeni, običajni, popoldanski in večerni "bum",

za pogum, ako si šleva,

za vsak mesec, ako sto let je mimo,

za pogoje in dotike,

za bacile brez oblike,

za gospodo, ki razume,

za slovo, ki sem ga hranil in srce,

ki sem ga branil,

četudi sem ga ranil,

tebi pa ni,

da bi obveljala z vitamini in hudobnim: "IZGINI!"

Šel sem,

kakor mesečnik,

četudi šele ura je minila,

na dlani,

med publiko,

ob tebi,

ob spoznanju: DANES PA KAR TRIJE POGREBI.

To sem rekel kar sam sebi. 

mladi umetnik