PO VERTIKALI

PO VERTIKALI

Zavladala je tišina,
ki me je preplavila
kot aspirin telo vročično.

 

Ena sama je frekvenca,
ki prihaja daleč davno
s površja sonca.
Vsako jutro oživim
in prisluškujem
zvezdi neutrudni,
nje tišino,
nje valove.
nje glasove.

 

Uzrem tišino.
Marmornata statev pogled dviguje,
z roko iztegnjeno in s prstom kaže
v izmuzljivost,
v trenutek večen.
Kot umetnik ulovi metulja,
kI se v kupoli umirì
Prilepi se na steklo,
In stoletja tam živi.
V tišini ni pravil.
Stokrat ponoreli svet
tuli, kruli ves zadet.
Po dolžini vztraja,
smeti horizontalo
in jo spreminja v plehko šaro.

 

A jaz postanem v trenutku,
ki po premici se dviga
in nato spet dol polzi.
Ker to je adrenalin,
ki zadiši,
se te oprime,
medtem ko horizontala
gre naprej in mine.



Človek je star 200 000 let.
Koliko trenutkov je v tej atomski uri?
Koliko pulzirajočih zvezd?
Zbrati pogum
in vsako noč zreti gor
kot marmornata statev.
Zajeti vseh 200 000 let.
To je le prah.
Čas, ki ga ne obvladujem.
Hočem vedeti,
kako se je počutila UY Scuti,
ko je ugotovila,
da je največja zvezda
v vseh znanih galaksijah.
Podoživeti misli zvezde,
biti za trenutek zvezda.
Jaz kapituliram.
Stara sem samo 200 000 let.

TanjaT

Ana Porenta

urednica

Poslano:
14. 07. 2019 ob 13:10

Zadnja kitica se mi zdi povsem samostojna pesem, pa tebi?

Lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

TanjaT
Napisal/a: TanjaT

Pesmi

  • 11. 07. 2019 ob 18:24
  • Prebrano 74 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica