Si pesnik, mogoče?

Ne!

Zagotovo pa je bil moj oče!

Včasih, če nisem kislica, utrne se mi kakšna lepa domislica.

In takrat sem ponôsèn, kot župan ko pogleda v svoj kôsèn¹.

Včasih potreboval bi plavž in največje kladivo,

da skujem jih skupaj, da rime se ne razletijo.

Vsaka po svoje, te misli in besede moje.

In takrat popustim jim, naj odletijo...

Ena-po-ena nekje daleč, v spominu, zgnezdijo.

Pustim jih pri miru, vsaj toliko časa, da vidim, če preživijo.

Dozorijo.

Take nekoč same se vrnejo, zgodbo sestavijo in šele potem...

Spregovorijo.

Zlepa.

Nikoli na silo!

En dan, ko v svojem miru sedim.

Opazujem daljavo, času bežati pustim.

Takrat priletijo.

Posamično ali v jati, se v meni zbudijo.

Oči opazujejo, ušesa poslušajo.

Glava sortira in srce komandira.

Roka miruje, ukaz pričakuje.

Nič ni nestrpna, ko vtisi se mešajo, v srcu pa v demante prešajo.

kôsèn¹ (nar.) = omara

ZmagoB