Utrujeno popoldne

se poslavlja od vročine.

Spet srečata se na plaži

in čakata valove plime.

Sonce lovi medle poglede,

nazaj pošilja bolj živahne.

V izmuzljivi svetlobni preji,

prvič dotaknejo se rame.

Zarjine rdečkaste tančice

prelijejo se v modro svilo,

ki mehča obrise,

vse se zdi mogoče.

V vonju mlade smole

prebujajo se stare rane.

Grde, neprivlačne

počasi bezata iz osame.

Mrak, topel vmesni čas,

ki dan ovija v čipkast

pajčolan noči,

jima daje varno zatočišče.

Besede počasi ujamejo        

globoko zakopane bolesti,   

ki so v žerjavici sramu

predolgo ponižno tlele.

Z odhajajočo bibavico

zaspita z roko v roki.

V vonju morske trave

se somrak v dan preliva.

nada pecavar