Grmenje se sprevrača in
kot zamolklo godrnjanje
pomika proti severu.
Kadaver
na razmočeni brežini
sladkobno zaudarja.
Rogovje brez leska.
Par centimetrov niže
očesni votlini.
Ni vek, ki bi prekrile
srhljivo praznino.
Za razžrtimi šobami
umazano bela sklenina.
Prednja noga pokrčena
ob levo stran trupa.
Horde črvov
zavzemajo
oglodana rebra.
Ščebet v krošnjah narašča,
prehaja v glasno
žvrgolenje.
Mamijo te tvoje pesmi, Lea; kar zažive ti stihi izpod peresa vešče pesnice in mehko povalove do bralca ...
Naj ti bo prijeten dan,
Sašo
* izjemen običajen dan. *
Po razpadanju "običajnega dne" zagotovo najbolj presune ptičji ščebet.
Točno tako kot teče, prehaja ...
Čestitke,
H
Jaz pa mislim, da je tak dan se kako obicajen. Lajf in smrt se dogajata in zgodita, prepletata vsak dan.
Z žvrgolenjem si nakazala, da je upanje v nov začetek, nov dan. Marsikaj je povedal tvoj običajen dan.
lp, ajda
Sašo, Katica, Svit najlepša hvala!
Helena, hvala za črtici in komentar!
Janez, Katica (še enkrat, tokrat za čestitke), Ajda iskrena hvala!
Vesela sem vseh komentarjev in vsakega posebej.
Lahko noč, Lea – Ivanka
Hvala vsem, ki ste pesem prebrali, se ob njej pomudili!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!