če tudi tvoja sem
več me ne poznaš
če tudi slišiš tisti znani klic
se izgubiš
prezrcališ v drugi svet
kjer v predmestju groze drhtiš
če tudi tvoja sem
s teboj gubim tudi jaz
ko je hudič s sitom
prišel med naju
s slutnjo zavihane noči
takrat zaihtiš
zaihtim
v Alzhajmarjevi opojnosti tliš
počasi tliš
gubiš
kot gubim
tudi jaz
Večkrat sem prebrala tvojo pesem. Izkušnje so me izučile, da je teža izgube mnogo večja za tistega, ki trdno stoječ na tleh zre za "letečim balonom". Včasih je dobro poleteti z njimi v samo njim znane "prebliske" in jim pričarati nasmeh. V tej opojnosti je tudi mnogo sreče … Mogoče je bolje ne predreti balona, pa če čutimo še takšno izgubo.
Lepo te pozdravlja "leteča spremljevalka v opojnostih"
hvala filija za te misli. res je tako kot praviš veliko bolj boleče je za tistega ki to spremlja posebno če mu je to mama ali oče, žena. Ker delam na demenci imam mnogo zgodb, ki me tudi nasmejijo do solz, res je v njihovem svetu je vse mogoče
Lep pozdrav Mateja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!