Kristus je trpel zaman,
izsesali so mu vso kri
krvosesi in ljudožerci,
zdaj pojejo karaoke
o njegovem življenju.

Bog ne daj, da jih sredi
poti doleti lasten ego,
z lahkoto ga obrnejo
sebi v prid, šakali srca.

Prezir se začne,
ko vse dojameš.

In najlepše je biti glup.

Potem namreč ne veš,
kdaj si umrl in tvoja smrt
je nenadoma premagana.

Moralna policija je na delu.
Za vsak kos mesa boš
plačal s funtom svojega
telesa in duh te bo zapustil.

Jebeš duha, če ni mesa,
s katerim se hrani lačna
duša, da pozabi nase,
če tudi za en bežen hip.

Vse drugo so sanje
o svinji in kukuruzu.

Predobro vas poznam,
Fašisti racionalizma,
izdaja vas inkontinenca
na vseh poljih eksistence.

Odidite iz moje podobe,
ko se naslednjič pogledam
v zrcalu, hočem biti kača,
zdrobljena pod stopalom
dobrohotnega Boga.

Ki sika v svoj lasten Nič.
To, kar smo, ni Bog in
ne Hudič, ampak nekdo,
ki mu ni vseeno, kakorkoli.

Človek je predaleč od ljudi,
in kosa nonstop brusi rezilo,
glava se odbija kot skokica
po prašnem tlaku življenja.

Na soncu čepi samo tvoj
Jaz, da si pokadi pipo miru,
ko ga ni več, nič ni več važno.

Vse ostalo je blaznost, odeta
v škrlat, ko jo dojameš, te zgrabi
prezir, ki samo brani tvoj mir.

Prezir, ki se začne, ko ti je
naenkrat vse kristalno jasno