V klopčiču spomina slišiva
vlak kričečih krokarjev.
Smejiva se z rosnimi očmi.
Pod kamnitim mostom izgubljava prostost.
Čas je le hip mladosti.
Gol in sijoč.
Čutiva utrip, ki je vztrepetal pod kožo.
Nedosegljivo minljiva dobiva drug pomen.
Zblediva v tisoče drobnarij.
Norčavost žari iz oči.
Občasno se vrneva v daljavo mladosti,
kjer je pogled drugačen.
Lahko bi vse spremenila..
Vendar veva: tam ni možno ostati.
urednica
Poslano:
26. 06. 2019 ob 17:49
Spremenjeno:
26. 06. 2019 ob 17:49
Pozdravček, zanimiva pesem, morda bi nekatere stvari še premislil:
V klopčiču spomina sva vonj po nekoč. (podvajaš: spomin, nekoč)
Od daleč sva slišalaiva vlak kričečih krokarjev. (zakaj je tu preteklik? - vse verze bi dala v sedanjik. Poskusi in preberi obe verziji.)
...
Kaj meniš?
Lp, Ana
Upošteval sem tvoj predlog in sem pesem postavil v sedanjik. Malo me moti dvojina in razmišljam, da bi jo napisal v osebnem zaimku ednine.
Lp! R. V. - Žiga Lev
Pozdravček, meni pa se zdi zdaj imenitna, le na koncu morda še:
...
Občasno se vrneva tja, v daljavo mladosti,
Tam kjer je pogled drugačen, da bi.
Lahko bi vse spremenila.
Vendar veva: tam ni možno ostati.
Popravil sem. Zahvaljujem se za predloge.
Lp!
Pesem o (ne)realizirani dvojini, ki korenini v mladosti in se po nevidnih nitih odvija v sam začetek ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!