Pozabljamo,

da Zemlja v sebi  žari.

Ne čutimo vročice,

pod njeno hladno in trdo skorjo skrite.

Hodimo po njej in

jo vsak dan na novo ranimo.

Zdi se,

da ničesar ne čuti,

da stoično žalitve prenaša,

vse brce in udarce,

ki puščajo globoke brazgotine.

Le včasih kakšno izurjeno oko

opazi ob brazgotini sokrvico,

ki počasi iz nje mezi.

A njegov glas je pretih,

v svetu preslišan in zadušen.

In Zemlja živi dalje v svojem času

in v sebi pretaka solze,

ki pod površjem nabirajo se v jezero,

jezero za milijone let veliko.

Pozabljamo,

da Zemlja pod površjem živi,

da ogenj in led

njen bosta odgovor. 

berni