Samo pogovarjala sva se nekakšne koane[1]
vstopajoč v svetove. Neznane. Nove. Nadvse previdno.
Dve čaplji, pokljunčkani. Šotni mah, misel, oblak.
Pod nama in vse okrog naju morje besed stvarstva.

Bogovi rojevani v dreku, s cvetovi v modih in sadeži
rajskimi (s prepovedanim vred) v telesnih duplinah,
koder se micelij prebija v korenine drevesa življenja
in vsega drugega lesovja. Kjer zaduhtijo gobe gobavih

pastirjev brez ušes, oči, nosov, dlani. Katerih ovčice
niti ne jedo, ne serjejo, še  meketajo ne več, zabubljene
v prazno. A samo pogovarjala sva se. Ne, ne kakšne
koane; le to. To, kar je. Četudi le v nama razsuto.

[1] Zadnja dva verza Primoža Čučnika pesmi Tudi sam sem, iz zbirke Piš čez sen.

Tomaž Mahkovic