SUNCE NA LEĐIMA, MESEC U ZUBIMA

 

(za M.)

 

iz pesme trajno odbegli subjekat

 

ispunjava u celosti nova jutra:

 

od duše gradi šuštavi hram;

 

u kućice za vrapce ulazi sam;

 

sa grudi otkida  orden-zvezdu

 

 

 

(krvni  ugrušak plazmatičnog neba)

 

s kojom vasiona i ostatak

 

posluge igra krajcarice na crtu

 

 

 

(zategnut kanap od vetra do tela)

 

 

 

u vrtu prebira bačene kosti.

 

nečije zaboravljeno zubalo;

 

kao reka je penušav i prozračan

 

nabujak, drhtav od srsa

 

(riba sisara vodozemaca)

 

 

 

ljudi u svim oblicima, pište

 

mehovi njihovih prsa.

 

u taktu hrskava, okoštala

 

 

 

ravnica. smrt u nastavcima.

 

gudalo na jednom  vratu, suviše

 

za ovaj ponedeljak

 

 

 

jagodanikacevic

Ana Porenta

urednica

Poslano:
26. 06. 2019 ob 17:56

Pobegli pesniški subjekt se zdi vsemogočen: kar se mu zazdi, tisto postane, od vesolja do proteze, napet kot vrv v vetru in razpršen kot kapljice v reki ... dvoživka, ki preživi tudi, če je ni v pesmi ... čestitke,

Ana

Zastavica

jagodanikacevic

urednica

Poslano:
27. 06. 2019 ob 00:29

Hvala, Ana! <3

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

jagodanikacevic
Napisal/a: jagodanikacevic (urednica)

Pesmi

  • 17. 06. 2019 ob 03:07
  • Prebrano 161 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica