NAJINI KROGI

Samo še zadnji krog
okoli najinega temnega
sonca, draga, narediva,
in ko bova spet prišla
okoli, bova najino vesolje
obesila kot vrečo kosti
na drevo nekdanjega
skupnega življenja in
bova enkrat za vselej
pozabila, da sva se
nekoč sprehajala po
njegovi mlečni cesti.

 

Samo še ta krog okoli
najinega prežvečenega
in izpljunjenega srca,
moja draga, narediva,
in najina skupna pot bo
izhlapela kot meglice vseh
neizživetih noči, ki sva jih
podarila Bogu teme v sebi.

 

In ko bova spet prišla na
izhodišče, bova krogom
vseh najinih zmot in prevar
nataknila krila, da bodo
lahko odleteli tja, kjer jih
nikoli nisva in jih nikoli več
ne bova prepoznala kot
najine, prepustila jih bova
pozabi v nikogaršnji deželi,
stran od upanj in želja.

 

In ko bodo vsi ti najini krogi,
vse te krožnice in kroženja
odpadli, kot usahne veter,
ki je viharil najine spomine
po pesku zoglenelih sanj,
in se mir kot bonaca končno
naseli v najine izkljuvane oči,
te primem spet za tvojo lepo
roko in te popeljem po ravni
poti do tistega travnika, na
katerem sva se prvič srečala.

 

In sonce se bo spet prižgalo,
in bo stalilo ledenike najinega
prestrašenega poljuba, in
takrat te bom še enkrat, kot
se listje obarva jeseni,
zaprosil za en sam pogled
nepremično tja, kjer skrivam
ostanke poslednje večerje,
in vino, ki ga bova pila, bo
spet mogoče kdaj postalo
najina skupna, iz grla časa,
ki ne traja, pritekajoča kri.

vidzigon

Komentiranje je zaprto!

vidzigon
Napisal/a: vidzigon

Pesmi

  • 16. 06. 2019 ob 23:21
  • Prebrano 77 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica