Pritisnuo sam
kažiprst
na čelo
povukao obarač
zamišljenog
revolvera
magnum opus
kalibar nepoznat
godište šezdeseto
srušio se
na pod
ali tvoje lice
nije nestalo
ni miris
rascvjetalog srca
što se širio
kroz zadimljenu rupu
na lubanji
izgubljenog svijeta.
777 puta bravo.
Ne može se naučiti pisati poeziju. No, otkad tebe virtualno poznam preciznim vagama znam izvagati vrijednost svojih pjesničkih pokušaja.
Ugodan dan, dragi Duško:)
Kdo je izmišljen in kaj, koliko majhnih smrti je potrebnih za resnično povezanost (s seboj, z drugim) in kaj je magnum opus - skrivnostna in vznemirljiva vprašanja sproža ta tvoja pesem ... čestitke,
Ana
Hvala Mirko i Ana, 777 puta :)
lp, Duško
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!