***
klila sta
vsak na svojem
koščku planeta
iz borne
sušne zemlje
sta pognala
mrzki vetrovi
s tleskajočimi biči
so se izživljali
nad nežnim steblovjem
tako dolgo
da ni zmoglo roditi
ko je prišel čas
žarki
neslišna molitev
sonca
so nagovarjali popke
a spomin na lakoto
se je vžrl
pod membrane
jih zakrčil
kakor v večnost
našla sta se
ko je listje
že odpadalo
drugačna
silnejša
sta se razprla
v tisoč barv
socvetja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
- 14. 06. 2019 ob 13:47
- Prebrano 478 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 173.15
- Število ocen: 8