klila sta

vsak na svojem

koščku planeta

iz borne

sušne zemlje

sta pognala

mrzki vetrovi

s tleskajočimi biči

so se izživljali

nad nežnim steblovjem

tako dolgo

da ni zmoglo roditi

ko je prišel čas

žarki

neslišna molitev

sonca

so nagovarjali popke

a spomin na lakoto

se je vžrl

pod membrane

jih zakrčil

kakor v večnost

našla sta se

ko je listje

že odpadalo

drugačna

silnejša

sta se razprla

v tisoč barv

socvetja

petja