Počasi odteka hrepenenje iz starega debla.
Brez njega gre sonce sijat na drugo nebo in
pritlehno se prikradejo sive sence hladu,
ki v njem mladostno strast zadušijo.
Brez njega ni zasanjanih oči in razmršenih las,
prepletenih rok v prekratkih nočeh,
gibkih korakov v osvajanju neznanega sveta.
Le votlost sredice se v mesečevo noč zablešči.
Preprosta in hladna praznina
govori o sočni in polni preteklosti starega debla,
kateremu počasi mrena rase prek oči in
se mu telo počasi suši.
Zanj bo svet kmalu le še temna, gluha zima.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!