Staro deblo

Počasi odteka hrepenenje iz starega debla.

Brez njega gre sonce sijat na drugo nebo in

pritlehno se prikradejo sive sence hladu,

ki v njem mladostno strast zadušijo.

Brez njega ni zasanjanih oči in razmršenih las,

prepletenih rok v prekratkih nočeh,

gibkih korakov v osvajanju neznanega sveta.

Le votlost sredice se v mesečevo noč zablešči.

Preprosta in hladna praznina

govori o sočni in polni preteklosti starega debla,

kateremu počasi mrena rase prek oči in

se mu telo počasi suši.

Zanj bo svet kmalu le še temna, gluha zima.

 

berni

Komentiranje je zaprto!

berni
Napisal/a: berni

Pesmi

  • 13. 06. 2019 ob 20:27
  • Prebrano 40 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica