V krikih nadležne trme sem vpil po stanovanju: HOČEM IMETI BUDILKO!!!!

Res, želel sem imeti svojo budilko,

tako iz Nemčije, Francije, Kanade, mogoče s Češke,

taka "bing" čudesa sem kot otrok gledal po televiziji,

po televiziji in na televiziji,

pod težo svoje trme sem padel na kolena in ves solzav milo prosil: Kupite mi uro!

prejemniki mojih ukazov so hiteli z mršenjem mojih zlatih kodrov,

da bi se umiril,

da bi se ohladil,

da bi se zresnil in skuliral,

vse to sem imel na grbi,

vse to sem nosil na plečih,

bolečih od udarcev,

nisem imel kaj,

čakal sem na presenečenje,

gledal na nočno omarico,

gledal na nočno omarico in na mizico poleg postelje,

čakal sem presenečenje,

bil na trnih,

ne bi si upal priznati, da sem tudi na glavi nosil nekakšno trjevo krono,

na glavi sem imel čelado,

poleg čelade še klobuk in športno čepico,

bil sem v "trendu",

želel sem si novo budilko,

želel sem si staro budilko,

brezhibno, pokvarjeno,

samo da bo budilka,

samo, da jo dobim, da bo ob meni in pri meni,

da jo bom crkljal kot malega mucka,

da jo bom poniževal kot sužnja,

samo budilko si želim,

tudi zime si želim,

zelo želim doživeti december, sneg in poledico,

ampak, saj je že zima, (tukaj, zdaj),

budilka magičnih oblik,

budilka čudežnih zvokov,

budilka z gumbi za lakost, nastavitve alarma in nekimi gumbi za jakost,

budilka z baterijami,

budilka, v katero injiciraš baterije,

pod pogojem, da so te baterije alkalne in sposobne celo večnost čakati v budilki,

no, bodo že zdržale,

saj bodo zdržale,

upam,

da bodo zdržale vse do večnosti,

jaz pa čakam pojav,

ki naj bi se pojavil v kratkem času,

nemara v treh  urah,

mogoče prej,

najbrž malo kasneje,

na budilki piše: MADE IN TAIWAN,

kasneje,

malo,

zima,

zimske radosti,

smučanje, kepanje, snežakanje in skoki tam nekje,

skačem od veselja,

skačem sredi noči,

temna noč se me je naveličala,

jaz pa gledam na omarico poleg postelje in tam vidim,

nič posebnega - budilko,

navadno budilko,

črno budilko,

novo budilko,

najboljšo budilko,

budilko mi je nekdo namenoma postavil pred nos,

da bi se moj nos prebudil,

moj smrkavi nosek,

nosek prehlajeni,

saj je zunaj zima,

tudi znotraj je zima,

zima, ki se z zimo rima,

jaz pa gledam to budilko,

raziskujem navodila,

nova navodila,

slovenska navodila,

kazalce,

številke in čudo od budilke,

treba bo nastavit alarm,

so bile poslednje besede,

treba bo zaspat, so bile zadnje besede,

zato sem zaspal,

v svoji postelji,

ob svoji budilki,

v položaju nesrečnega oškodovanca,

budilka pa se je pripravljala na jutrišnjo budnico,

na godbo,

na arijo,

na melodijo,

na popevko in na brnenje in opozorila: don’t snooze!!!

zaspal sem,

posredno,

zaradi ukazovalnega načina tega in onega od tu in tam,

v nezavesti,

v podzavesti,

v upanju na vstajenje, saj moram zjutraj vstati,

ob določeni uri,

ob vseh funkcijah,

ob štetju ovac in snežink,

ki so že zdavnaj obupale nad menoj,

ki se veselijo slehernega snidenja z menoj,

sam pa v pižami,

ne motijo me kaplje, curki, brizganje in poniževalne "tarife",

v pižami v postelji in pod odejo (med menoj in posteljo / budilko),

jutro je,

bilo je jutro in jutri bo prav tako jutro,

budilka se prešerno zasmeje,

dan je svetal,

tudi včeraj je bil,

tudi jutri bo,

jaz pa sem od včeraj, danes in jutri,

samo tri dneve imam na razpolago,

na razpolago imam trideset let,

imam tri mesece časa in nič več,

najprej zazeham,

nato odprem levo oko, nato še desno oko in še srednje oko, katerega odprem malo kasneje,

z zakasnitijo,

ki se sveti kot zlato,

kot bogastvo,

kot odtujeni dar,

moram vstati,

narediti pet počepov,

nato naredim nekaj počepov,

mogoče vsaj pet,

nato pa moram vstati in odpreti vseh sedem oči, ki so se nekoč videle,

moram sleči pižamo,

saj je pižama pretesna,

saj je pižama neudobna,

pižama je grešna,

moja pižamica ni prav nič lepa,

saj sem jo dobil za darilo,

budilke pa nisem dobil za darilo, saj sem jo dobil za rojstni dan,

rojstni dan pa le ni darilo,

rojstni dan je splet okoliščin,

jaz pa sredi sobe,

ob budilki,

budilka je ob meni,

skupaj sva, a jaz ne morem govoriti,

tudi budilka molči,

tiho je vse,

tiho, tiho, vse se prebuja,

dan se dela,

jaz pa ne morem s postelje,

na katero sem privezan z jermeni, z verigami in okovi,

zunaj pa: BUMMMMM!!!!,

verižno trčenje,

pet avtomobilov na poledeneli cesti v karambol,

menda se je kar pet osebnih vozil združilo v eno,

gledam skozi okno,

a ne morem vstati s postelje,

glava me boli,

imam vročino,

imam bolečine v grlu,

boli me glava in zdi se, da me glava boli,

če se ne motim,

kje so vsi????

budilka pa zvoni v prazno,

brez upanja,

v upanju,

v načrtih za prihodnost,

v načrtih za nemogočo preteklost in v "nekem neznanem izrazu" za sedanjost,

budilka,

naj bo budilka, ki bo vestno, preudarno in ponižno služila gospodarju,

bodi, budilka,

s kazalci, številkami, gumbi, baterijami in kazalci,

ni zime brez budilke,

nimam je,

nimam budilke,

nimam zime,

zima je zunaj in zunaj so budilke,

pripravljene na najhujše.

mladi umetnik