PIROMAN

Požgala sem nebo, oblake,
diham glasno, v ekstazi.
Travnike zažigam, polja,
mesta, ceste in gozdove.
Žgem zdaj žrtve, žive, mrtve,
ki so v meni zanetile
to nasprotje strašnih sil.

In ko jočem na veš glas,
začutim zdaj za sabo stas,
ki me objame
in šepeče ‘Maščevanje?
Ne. Naslada!
Užitek iščeš.’
Prikimavam.
V njegovem glasu čutim strast,
še bolj prevzema zdaj me slast.

Duše nimam, le telo.
Naj v sebi čutim te tesno.

Krog mene ogenj zagori.
Brez izhoda!
Moj ljubimec,
zdaj sem tvoja!
Dragi moj,
si brez oblike.
Ti si sila,
ki vali se,
ko trdno me vzameš zadaj.

Božaš lice,
vrat poljubljaš
in vse niže se prebivaš.
Nežno se dotikaš prsi,
ki drhtijo, te želijo.

Ne zdrznem se,
ko razgališ zdaj me sunkovito,
vame planiš,
vtiraš pot si silovito.
Preglasiš moj jok in krik,
ko v orgazmu prosim Še.
Ti valove vame butaš,
da se tresem na kolenih
potešena
in pijana,
voljna,
tvoja sužnja vdana.

Obrneš me,
privzdigneš glavo -
Ti si ogenj!
Jaz gorim!

Odšel si tiho,
brez nasmeška,
brez poljuba.
In jaz le stežka
pogorišča obiskujem,
tebe iščem in sprašujem in šepečem: 

Maščevanje? 

Ne, naslada!
Užitek iščeš,
Slast in Strast
Dokler v ognju ne končaš.

TanjaT