včasih curlja
skozi pore, vedno s
kondenzom na očeh.

Začetki
niso nujni, bolj pametno
se je nadaljevati. Se
sekati v drobiž, se
razdajati brezdomcem, biti
mehurček v špricerju -
je lahko lepo, ne pa pot
do sira iz labirinta.

Če imaš
gobec, te to ne naredi cucka. Te
pa lažje zdresirajo. Zato držim
jezik za zobmi. Okušam celico
od znotraj. Redno polovičen v
viziji, ki meša sokove.

Mislim, da
sem edini. Vem, da misli niso
enosmerne. Pristanem zasilno.
Nad oblaki. Tik ob sončnem
žarku, kjer je trk horizonta. Nato
napišem.

Malo zatem se začne
prosti pad. Zazrem se v dno, vidim
nov odlomek. Spet bo trajalo
cel dan, da vstanem iz postelje.
Pri miru sem in diham. Vendarle
se padec ne dogaja. Vseeno
skočim.

naprimerjanez