zdaj, ko sem svoj lasten nič,
brez Boga in neba nad sabo,

sprehajam s konjem prevare
se po polju obupa, jezdim na

razdrtih spominih, ki ne bolijo
več, kot da jih nikoli ni bilo,

šele zdaj lahko primem za roko
lastno smrt, kot da sva si sojena

za vedno, moje drago izničenje,
čakam te že od začetka časa,

kot da je prevara moje krstno
ime, ki sem ga dobil ob svojem

spodletelem rojstvu iz teme
in zmede v nikogaršnji svet,

poln zastrupljenih tulipanov
na opustošenem travniku

izgubljenih krikov po tvoji
nekdanji bližini, ko si me še

gledala z upanjem v očeh,
zdaj, ko je vsa strast izpuhtela,

kot ponikalnica v brezno let,
ki zaman sva jih živela skupaj,

kot se listje poslovi od krošnje
zadavljenega časa, preden pade

v lastno nedosegljivost, šele zdaj
lahko rečem, da sem z vsem srcem

ljubil tvojo odsotnost na parah
nemogočih poljubov, ki ne dišijo

več po tebi, ampak so brez vonja,
tipa in okusa, in odhajam tja,

kamor je nemogoče iti, in se
vračam, kamor me nikoli ni

zares bilo, skorajda srečen v
brezmejni opečenosti, šele

zdaj ti rečem, morda samo
enkrat, prvič in zadnjič, nikoli,

da je jabolko, ki si mi ga podarila
ob svojem odhodu, bolj sladko

od tvojega prihoda zunaj vsega,
kar sva doživela, kot da se ne bi

nikoli objela, pa vendar traja,
zunaj tipa, vonja in okusa, po

vsem tem nikoli še vedno je
nekje, kjer me čakaš samo zame,

ne kot drevo življenja, niti kot
drevo spoznanja, ampak kot

solza, ki noče strohneti točno
sredi mojega ovdovelega srca.