Zmanjkuje mi samote.
Nikjer ni visokih trav,
da vanje bi se skrila.
Kako rada bi slišala njihov pomirjajoči šepet
in videla metuljev tihi ljubezenski ples,
ko svet se v varno zavetje
kot v skrivni čarovniji spremeni.
Zmanjkuje mi samote.
Stojim na urejeno pokošeni trati,
gola, vsem na očeh.
Nikjer ni visokih trav,
da se me nežno dotaknejo,
pobožajo in ljubkujejo.
Čutim poglede kot kamen trde,
drobijo srečo in razbarvajo dan.
Brez svojih visokih trav
se v tem pokošenem svetu
skriti ne znam.
Lijepo! Nema skrivanja, nema bijega, samo u stihove.
Pozdrav i lijepu večer želim!
Katica
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!