Nekje na zaćetku je bila narava,

nekje na začetku pač mora biti začetek narave,

četudi brezvezne,

četudi neumetne,

narava, preprosta in enostavna,

kakršna se zdi,

meni, tebi, njemu,

razlage niso potrebne,

pogled v stvarnost,

pogled v tv ekran,

nekaj skrajno dolgočasnega,

zehanje, monotona govorica in čakanje ničesar,

ničesar pred ničemer,

tematika, problematika, neromantika in luknja.....,

torej, 

ugasnil sem televizor in se brez besed odpravil v posteljo,

moreč občutek,

prazen občutek,

tesnoben občutek,

zakaj nisem gledal do konca,

gledal bi umetnost,

ali pa naravnost,

da bi mi stric kaj povedal,

da bi sonce utonilo,

da bi ljubezen bila vsem v pogubo,

striček je trmasto molčal - bil je jezen in slabe volje,

sonce je žarelo - vedno močneje,

ljubezen pa, ljubezen pa je bistvo življenja in ni res, da bi (meni, tebi, njemu) bila v pogubo,

zato sem bil tako turobnih občutkov,

pod hribom, po klančevini, na vrhu hriba,

nato pa skok s padalom,

ne, ne, skočil sem pred tv ekran,

plesalo se je,

pretepalo, igralo, plavalo in v skrajnem primeru smučalo,

bilo je res turobno, temačno, obskurno,

nato pa se je striček le oglasil,

ne, ne, teta je bila,

hudo je nadrla neko drugo teto: Si ti normalna?!

obe sta bili malo "normalni",

jaz pa sem gledal naprej,

v neko piko,

v neko točko,

ta točka je, ne, ni je, saj ji ne dovolim,

ne dovolim,

ne, nihče ne bo manipuliral s programom na tisti "škatli" pred foteljem,

nihče ne bo tajnik, advokat, vratar, misterij, tehnolog, v skrajnem primeru terorist,

takšen, kakršen se zdi,

meni, 

tebi,

ali njemu,

v skrajnem primeru,

tokrat je bistven ravno skrajni primer,

primer, ko je naravno zrcalna slika umetnega,

umetno pa je v telesu naravnega,

popolnoma nepomembno, dolgočasno,

torej,

šel sem nazaj,

šel sem od razpleta pa vse do zasnove,

po naravni poti,

enostavno, brez "napora",

s hudim "naporom",

če vse skupaj minimiziram,

torej,

od zadnje "platnice" sem celotno štorijo bral v obrani smeri vse do "naslovnice",

ne vem,

kako mi je sploh uspelo,

kako je "bilo" mogoče,

no, brez tistega "bilo",

saj sedaj strici govorijo brez dlake na jeziku,

sonce se utaplja,

ljubezen pa nam je vse v pogubo,

kruta resnica in krute skrivnosti,

a tek za vozom je postal zanimiv,

čas brez pravljic je postal čas počitnic,

boj na požiralniku pa enostavna bitka za prevlado,

enostavno,

naravno,

katastrofalno,

nekultivirano, nezavedno, brezsnovno,

a kljub vsemu zanimivo,

vredno, fenomenalno,

saj so mi tako povedali strici s tv ekrana.

mladi umetnik