Pod težko nogo

žužek piše testament

ob zadnjem dihu

Enkrat bo konec sveta za vsakogar.

Enkrat se ne bo končalo samo za enega.

Enkrat bomo vsi naenkrat zapustili kar imamo,

takrat bo konec z jutri in noben načrt ne bo več veljal.

Umikam se žalostnim besedam, da v žalost ne pustim

vseh tistih, ki mislijo da so večni.

Poskušam dojeti da se čas izteka, da bo enkrat tudi konec

večne tekme, ker življenje je samo eno in ga ni mogoče

podaljševati. Lahko pa dobiš tudi novo srce, ledvico,

roko ali nogo, danes je veliko mogoče.

Pa se mi zdi, da vsi dnevi tečejo prav po ustroju,

ne slabo a tudi ne v ipiki, da ne pride do zmešnjave.

Soliram v črni noči in pritiskam na gumbe, puščam

sporočilo drugim kakor drugi meni.

Čas pa teče in hodi na obiske,

nenajavljene in večno zasidrane v spomin.

A laž je laž, ni večja niti manjša, samo laž.

Živeti dva življenja hkrati pa ni lahko,

jemlje smisel in daje nemir.

Sita teh in drugih ugank končujem pismo

samo še voščim srečen dan za tiste,

ki ne vedo, da je srečen, ker sploh še so.

Lepo bodi duša, pomiri moj nemir.

Zaprem se v temo in vstopim v drugi svet.

IŽ-lev