Stojim ob reki. Voda je pretekla tisoče življenj. Ko se prepustim toku, me vzame. Odpira mi prehode. Čaka na odločitve. Potem moram odriniti, se potopiti. Ni lažje poti. Mokro, brez zraka. Besede padajo z vej, listov. Tiste, ki sem jih dolgo čakal. Tihe so, skoraj neslišne. Vstopajo v izpraznjene prostore. So kot najdragocenejši zaklad.

Vzamem jih v roke. Spustim se do vode, počasi zabredem. Pretočim se v spomin. Kolesariva po mestu. Rad te gledam, ko voziš kolo. V tem je toliko ženskosti. Žariš jo na vse strani. Zravnan hrbet. Lasje se igrajo z vetrom. Z nasmehom širiš stezo. Prispeva. Vzameš drobtine iz vrečke. Razširiš roke. Malo se umaknem, ker se mi zdi, da motim. Stojiš dolgo, potrpežljivo. Ko te gledam, se nekaj v meni premakne. Z lepoto negibnosti mi ugrabiš pogled. Dvigneš se malo nad zemljo. Približam se. Iz oči ti sije najčistejša nežnost. Potaplja se vame, preliva po telesu. Občutim jo kot tok sreče. Obstanem, da ne preneha. Zamislim si, da zaklenem trenutek. Ti, jaz, neskončnost.

Peljeva se po ozkih ulicah. Z rokami se dotikava žlebov. Kolesa poskakujejo po kamnih. Voziva čez most. Reka pluje z nama. Rahel klanec pospeši dihanje. Še bolj tvoja lahkotnost. Želim si, da ni konca poti. Na križišču se ne želiva posloviti. S pogledom ti sledim do vogala.

mirnost gladine

povabi v trenutek

iskalca sreče

igorj