čas
brez robov
v antracitnem vesolju
tišine
mezi
ledeni
pluje v rdečini
med bregovi
najine reke
čez drhteče prekate
se plazijo
votle sence
po ulicah dvomov
odmevajo
koraki
sedemnajst čez peto
tvoj glas
odrešeniško blag
sklati
vse gnile plodove
z mojega drevesa
Pozdravček, petja,
pesem se me je dotaknila. Morda le nekaj razmislekov:
...
ledeni v rdečini
pluje v rdečini (manj zaznamovano)
...
po ulicah svinčenih dvomov
odmevajo
koraki
...
vse gnile plodove
z mojega drevesa (se mi zdi bolj odprt konec)
nevere
Lp, Ana
Hvala za komentar Ana!
Sem popravila, naredila še en razmak na začetku.
Lp, Petra
Imenitno! Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!