Vrtnice venijo za topoli

v nekem parku, v nekem mestu. Cvetje

potemneva v kri in vse bolj goli

so grmički. Moj spokoj načet je.

Moja senca se razliva preko

makadamske pešpoti na trato

in poslušajoč primestno reko

spremlja v letu mojo lastno jato

ptic za horizont. To je stoletje

obloženih miz in praznih stolov,

ki vse manjkrat občuduje cvetje

in vse večkrat praktičnost topolov.

To je doba zakrnelih kril,

kjer smo sredstvo, redko pa smo cilj.

Peter Rangus