Sonet št. 95

Vrtnice venijo za topoli

v nekem parku, v nekem mestu. Cvetje

potemneva v kri in vse bolj goli

so grmički. Moj spokoj načet je.

 

Moja senca se razliva preko

makadamske pešpoti na trato

in poslušajoč primestno reko

spremlja v letu mojo lastno jato

 

ptic za horizont. To je stoletje

obloženih miz in praznih stolov,

ki vse manjkrat občuduje cvetje

in vse večkrat praktičnost topolov.

 

To je doba zakrnelih kril,

kjer smo sredstvo, redko pa smo cilj.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
03. 06. 2019 ob 21:10

Veliko sombolike v družbenokritičnem sonetu! Bravo.

Lp, lidija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 03. 06. 2019 ob 14:20
  • Prebrano 222 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 188.16
  • Število ocen: 9

Zastavica