Sledovi besed

ki počasi izginjajo

sledovi obljub

kjer je srce obstalo

ne, noče znova

naprej po poti

zdaj na križpotju

stoji znak

na njemu pa brezpotje

kot da sva pozabila pot

ki naju je včasih pripeljala

do tam ko sva odkrila srce

zdaj kot da Mars je izginil

in nobene sledi o Veneri

pod nama trda gruda zemlje

in najini skoraj neslišni

koraki tavajo

in midva kot izgublena

poskušava k rešitvi

do izhoda

tistega znaka

kjer je narisano srce

ne znam ti povedati

in tudi sebi ne več

zavita v klopčič teme

se dotikava

a ne istočasno

in pleševa

a tudi to ne ob istem času

zdaj že počivava dolgo, predolgo

da bi se vrnila naza na začetek

in bi ne izgubila poti

kakor sva jo zdaj

med samotnimi besedami

kroživa eden okoli drugega

in zraven še zadnje obljube

ki pa niso dane meni

zato nimam več kaj

da verjamem

le besnilo od znotraj

danes krotim

IŽ-lev