Ko megla sede nizko, v srce in v kosti,
jesen med zlate liste bukve leže.
Z meglo, kot z vato, ovije bela debla breze,
smreke zacvetijo, stari hrast spregovori.

Nekje, pod nizkim grmom, ptica se zbudi.
Sprašuje se, kam so izginile kresnice,
kje zdaj so zrele jagode in borovnice?
Med krošnjami nemirno veter zašumi.

Prihaja čas, ko še narava v noč beži.
Posteljo na mehkem mahu si postelje,
zbudi ugaslo upanje, predrami skrite želje.
Snežak že čaka, da si klobuk na glavo posadi.

alineja