V pekarno dišečih besed
sem zavila.
Prej, ko si pripravljal pladenj.
Ko si nanj zložil s preudarkom,
toplo, še rosno pecivo.

Okušam, medlim, vzdihujem
v nemem sprejemanju.
Še sama bi želela,
kot majcena punčka žarečih oči,
zamesiti, okrasiti in dajati.

Slutim tvojo sredico.
Belo, medeno diši.
Vzhaja, utripa, razpihuje
razigrane mehurčke svežine.
Veter izpod vrat jih ukrade.

Hitreje, kot zmorem sama.
S hrbtom naslonjenim na steno
čakam v zasedi tvoj
šumeči prh moke,
ki pada s prstov v vrtinec diha.

Mateja J.Hočevar