Nekaj besed brez oblike,

nekaj moči do spoštovanja, 

nekaj celote in prisotnost nečesa,

ki ga nikjer več ni,

le besede,

le nenapisana knjiga,

trnjeva pot do tiskarne,

v kateri le besede,

naravne, umetne, biološke,

zgodovinske, futuristične,

pozabljene,

zavržene,

prepovedane,

besede o nastanku odsotnosti,

dokazani, umazani, kruti in moralni,

sedaj pod vešali,

kjer bila je hipnoza,

bila dišeča je mimoza,

zdaj pa le strah in groza,

le duh odsotne mimoze,

duh priprave na potomce, zanamce in neznance,

ki nate brezbrige kažejo s prstom,

na katerem stigma odsotnosti,

ki več je ni,

nikjer,

ne na zemlji,

ne na nebu,

ne pod zemljo,

ne pred rojstvom,

ne po pogrebu,

ko solze zlijejo se v reko,

ko ne cedita več se med in mleko,

kjer ni več dodatkov,

"ampak",

"toda",

kjer le grafična podoba spremlja te do groba,

tam je zvok,

tam energija,

tam obzorje,

tam zaklad,

pridejo še kognitive,

mlade, brhke in igrive,

znotraj sebe pa so sive,

kakor sivkast je nastanek,

v ustih grenak priokus,

ponesreči se poskus,

zdaj bežanje v eksodus,

kjer besede,

tihe, večne,

kjer občutek v dušo vrne,

kjer na glavo se obrne,

na fotelju,

pred ekranom,

skrit pred nebom jasnim,

pred celovečnim filmom krasnim,

preskakuje se obzorje,

v koraku.

kjer bo jutri bolje,

zapleteni labirint,

roke, prsti, žile, vse,

ki meso v koraku žre.

mladi umetnik