»Koktajl ti bom pripravil. Imenuje se optimist. Za osnovo je gin.«

Na obisku sem. Letos prvič. No, morda drugič. Tu vsekakor prvič. A postavitev stanovanja mi je znana. Vse je lično urejeno, pospravljeno. Na stenah polno slik.

»V neredu ne morem delati,« pove.

Ob zidu pod neko sliko v jedilnici stoji sesalnik. To sem že videla. Stoječi sesalnik. V neki drugi jedilnici. V sosednji ulici. V stanovanju z atrijem. Slika se nekako ne ujema. Nič še ne rečem.

»Partnerka jo je pustila. Se je izselila.«

Aha.

»Zdaj pride le takrat, kadar jaz hočem.«

Aha.

»Ostale slike so od mojega strica, slikarja in pesnika. Tudi jaz pišem pesmi. Ženskam. Ti preberem, zakaj sem začel pisati.«

Bere pesem svojega strica v jeziku, ki ga ne razumem. Nato s prstom drsi po besedilu in prevaja: »Da te ljubim, zato sem se rodil.«

Kandirana češnja v kozarcu ima pecelj. S prsti ga primem.

»Mar ni čudovito? Ko sem to vrstico prebral, sem vedel, da moram pesniti.«

»Lepo, ja, lepo.«

»Tudi tebi bom pesem napisal.«

Srkam koktajl.

»Hej, naslednjo pijačo bom imenoval Šeherezada. Prej bova pa jedla  … Še od včerajšnjega koncerta sem v ekstazi. Rimski Korzakov. Ti to razumeš, nirvana, ti pravim, lahko bi kar odšel. A prezgodaj je še. Pred leti sem bil začaran, sem mislil, da me bo ubilo. «

»Kako to misliš, začaran? Magija ali kaj?«

»Ja, ja …, ženske so to delale …, vso energijo so izsrkale iz mene …, sem komaj preživel.«

 Potegnem slamico iz kozarca.

»Potem sem šel na regresijo.«

»Aja?«

»Muka, ti pravim, hudo …, vseh svojih življenj sem se spomnil.«

Na dušek spijem, kar je še ostalo.

»Nato sem jo srečal. Takrat sem spoznal, zakaj sem prišel v Ljubljano.«

modri rob slike  –

po reinkarnaciji

duh paprikaša

nemesis